Opravi svoj IQ test že zdaj in se prepričaj v svoj IQ!

Prvi, ki se je lotil raziskovanja IQ testov in medosebnih IQ razlik z IQ testi med osebami je bil angleški raziskovalec, Sir Frances Galton, ki je preučeval osebe glede na njihove dosežke in uspehe. Za ta namen je pripravil različne IQ teste, ki so mu pokazale inteligentnost, ki jo je obravnavana oseba dosegla na testu. Ugotovitve so ga prepričale, da je inteligenca podedovana, kar ga je peljalo k nadaljnjim raziskavam, ki so opravljale vrednotenje posameznih razlik v akcijah in raznolikosti čutov, za katere je bilo dokazano da so v vplivajo na inteligenčni uspeh.

IQ so točke, pridobljene z IQ testi, ki so standardizirani in se uporabljajo za določenje inteligence. Izraz IQ prihaja iz Nemščine “Inteligenz-Quotient”. Pri modernih IQ testih je medianska ocena 100 in standardna deviacija 15. Danes skoraj vsi IQ testi upoštevajo 15 IQ točk za standardno deviacijo, ampak v preteklosti ni bilo vedno tako. Približno 95% procentov populacije ima IQ točke v vrednosti 15 točk od mediane. 95% populacije ima IQ med 70 in 130 – te vrednosti so pridobljene z IQ testi.

IQ točke pridobljene z IQ testom se lahko asociirajo z faktorji kot so morbidnost ali smrtnost, socialni status in z določenim odstotkom tudi IQjem staršev. Dednost IQ se spremlja že preko 100 let, ampak še vedno znanstveniki ne znajo točno povedati, ali se deduje ali ne.

IQ test - IQ testi

IQ točke, pridobljene z IQ testi se uporabljajo v mnogih kontekstih. Kot napovedi akademskih dosežkov ali posebnih potreb znastvenikov, ki se ukvarjajo s socialnimi raziskavami, ter raziskavami o razporedu IQ točk po prebivalstvu in drugimi faktorji, kot so zaposlitveni status, izobrazba in prihodki.

Od kje izvira IQ test in kaj meri?

IQ testi služijo merjenju inteligentnosti posameznikov, še največkrat otrok oziroma mladostnikov. Inteligenčni količnik (kot rezultat, ki ga podajo IQ testi) naj bi nakazal, kako doumljiv in inteligenten je testiran otrok. Višji kot je rezultat, višja je stopnja inteligence. Če bi zbrali inteligenčne količnike vseh posameznikov in bi jih vrisali v graf, bi opazili, da so količniki porazdeljeni po Gaussovi krivulji (graf je zvonaste oblike). To pomeni, da bi se večina rezultatov nahajala na sredini grafa, okoli vrednosti 100.

IQ test je najpomembnejši kriterij pri diagnozi otroka s posebnimi potrebami. Namen testiranja je meritev inteligence otroka, ki naj bi bil pokazatelj otrokovega potenciala za nadaljni razvoj. Pojavita se pa dve vprašanji: »Od kje IQ testi sploh izvirajo?« in »Ali res verodostojno merijo potencial?«.

Začetki testiranja inteligence segajo v Francijo (leto 1904), ko je psiholog Alfred Binet dobil nalogo, naj najde način, kako bi ločili normalno inteligentne otroke od manj sposobnih. Namen tega je bil, da bi slednje poslali v posebne šole, kjer bi bili deležni več individualne pozornosti in dela.

To je vodilo do razvoja Binetove lestvice inteligentnosti, ki je tisti čas predstavljala revolucionarni pristop k ocenjevanju inteligenčnih sposobnosti posameznika, ki je odvisen od njegove starosti – in nastali so prvi IQ testi. Inteligenčni kvocient ali inteligenčni količnik (IQ) je količnik med posameznikovo mentalno starostjo in kronološko starostjo, pomnožen s 100. Na primer: če ima 8-letnik mentalne sposobnosti 12-letnika, je njegov IQ enak 150 (12 / 8 x 100 = 150). Torej bi IQ povprečno inteligentnega otroka z uporabo tega izračuna znašal 100.

Ampak, Binet je ves čas opozarjal na napačno uporabo lestvice ali napačno vrednotenje dobljenih rezultatov. Po njegovih besedah naj bi lestvica služila zgolj kot vodilo pri ugotavljanju kateri otroci bi med šolanjem potrebovali več pozornosti – in ne kot lestvica za ocenjevanje otrok. Poudaril je tudi, da objektivno merjenje inteligence ni možno, ker mentalne sposobnosti posameznikov niso popolnoma primerljive in zato rezultatov ni mogoče razporediti po linearni merilni skali.

Moderni IQ testi pa upoštevajo tudi standardni odklon pri izračunanem kvocientu. Na primer, ni več govora, da ima povprečen človek IQ 100, ampak da ima povprečen človek IQ med 85 in 115. Upošteva se standardni odklon 15, s katerim zagotovimo, da se ocenjevan posameznik primerja z ostalimi ocenjevanimi njegovih let. Znotraj tega intervala se nahaja približno 70% vseh rezultatov, 25% jih spada med nadpovprečno (IQ med 115 in 130) ali podpovprečno (med 70 in 85) inteligentne, preostalih 5% pa predstavlja skrajnosti Gaussove krivulje (IQ pod 70 ali nad 130). Posameznikov, ki spadajo v slednjo skrajnost, pa tudi ne moremo postaviti v isto skupino (na primer: vsi, ki imajo IQ nad 130), ampak se tudi v teh primerih izoblikuje več intervalov (razredov).

IQ testi so po večini sestavljeni iz testov, ki merijo različne sposobnosti: splošno znanje, kratkoročni spomin, abstraktna predstava, vizualno-prostorske sposobnosti in logično sklepanje. Merjenje inteligence vedno poteka odvisno od določene kulture; objektivni IQ test brez kulture ne obstaja. IQ testi lahko zelo dobro predvidijo akademski uspeh posameznika, niso pa najbolj koristni pri merjenju obnašanja v medosebnih odnosih in ustvarjalnostjo.